VOLILNI PROGRAM
Zbornica v svojih petnajstih letih obstoja ni
upravičila po prepričanju njenih članov. Če prištejemo še leta pred shizmo z
IZS, je tu skoraj četrtstoleten obstoj združevanja z neprepričljivim
izkupičkom.
Pogostnost govoric o njeni
razpustitvi zahteva od predsednika, da dokaže, ne samo potrebo po zbornici,
temveč njeno nujnost pri sanaciji vloge naših strok v slovenski družbi. Naloga
je zajetna, vendar ne nemogoča, predvsem pa neizogibna, če želimo izničiti
vsesplošno apatijo njenih članov. Povprečen član ZAPS, in to povprečje je
nadvse široko, je nezadovljen z odnosom družbe do arhitekture in prostora, z
odnosom investitorjev, ki prisegajo na negativno dražbo – pri tem javni
naročnik ne zaostaja, z odnosom izvajalcev, ki pogosto načrte jemljejo
informativno. Delo člana ZAPS v družbi, kjer je vsakdo „arhitekt“, je pogojeno
z njegovo sposobnostjo in voljo do inštruiranja naročnika in izvajalca. Od
njega terja stalno dokazovanje. A v primeru napake, je zbornica prva, ki mu
pristopi na nasprotno stran.
Vsaki stroki je potrebno
omogočiti opravljanje njenega poslanstva. Arhitektura je vedno izdelek
številnih strok. Še nekoliko bolj specializirano področje krajinske arhitekture
v povprečnem umu sploh še ni ozaveščeno kot nujna stroka pri urejanju
najširšega prostora. Prostorsko načrtovanje, ki se izgublja v prenormiranih
postopkih in je nemočno pred raznovrstnimi politikami, pri katerem pojasnilo,
da je neka odločitev takšna, zato ker je tako prostorsko najustrezneje, ne
zdrži proti najmanj utemeljeni in nesmiseleni zahtevi katerega koli drugega
resorja.
Bil sem na Bledu, ko smo
ustanavljali zbornico, takrat še IZS. Bil sem zraven iz prepričanja, da
zbornico potrebujemo. Z leti se je razraščalo prepričanje, da zbornice, takšne
kot je, ne potrebujemo. Vstopil sem v skupščino zbornice in se prepričal o
njenem neustreznem delovanju. Še vedno sem prepričan, da take zbornice ne
potrebujemo. Zakaj potem kandidiram? Kandidiram zato, ker so mi kolegi izrazili
neverjetno veliko zaupanje in me predlagali v to funkcijo. Kandidiram zato, ker
sem prepričan, da zbornico potrebujemo, in ker sem prepričan, da se da s
pravimi, zavestnimi ljudmi, iz nje oblikovati organizacijo, kjer bo še komaj
kateri član razmišljal o neupravičenosti članarine.
Komunikacija:
Zbornica je ustanova, ki povezuje svoje člane in v
imenu njih komunicira z državnimi ustanovami. Zbornica mora poskrbeti za
ustrezno komunikacijo v horizontali, torej med člani, in po vertikali, torej
člani – zbornica - država. Obveščanje v zbornici se je sicer v zadnjem mandatu
precej izboljšalo iz skoraj popolnega molka preteklih. Potreba bo komuniciranju
pa znatno presega možnosti, ki jih nudi zbornica. Potrebno je znatno izboljšati
hitrost in kakovost obveščanja; omogočiti medsebojno komuniciranje o aktualnih
temah, izmenjavo mnenj, vedenj o izkušnjah in s tem graditi povezavo med člani.
Potrebno je razširiti razprave izven sej skupščin, da bodo tisti, ki odločajo,
imeli zadosten pogled na stališče članov, ki jih zastopajo v skupščini. In
člani morajo imeti vpogled v stališče skupščine. Regijski odbori v tako
skromnih zasedbah ne morejo biti operativni, zato je potrebno vključevanje
regijskih društev v delo ZAPS in jim dati ustrezno reprezentativno legitimnost.
Pravica vedeti.
Prenormiranost:
Strokovno delo člana ZAPS je omejeno na zelo skromen
delež v vseh njegovih aktivnostih, ker se večina časa porabi za zagotavljanje
skladnosti s hiperprodukcijo predpisov. Zbornica, žal, pri tem ne zaostaja.
Zbornica mora ultimativno vztrajati pri oblikovanju področne zakonodaje.
Predoločenost predpisov je tako visoka, da je vseplošno sprejemljivo spoznanje,
da se vsem predpisom pač ne more zadostiti. Taka oportuna interpretacija
predpisov izničuje legitimnost predpisov.
Raje deset določb premalo,
kot ena preveč.
Članarina:
Pridna varčnost prejšnjih predsednikov ZAPS je nivo
prihrankov ZAPS dvignila v višino letne članarine. To lahko razumemo, da je
članarina previsoka ali pa je premalo narejenega in je zato denar neporabljen.
Predlagam, da se izpostavi slednje. Veliko je potrebno narediti, če pa se ne
naredi, višina članarine ni upravičena. Država je ZAPS z zakonom predala določene naloge, ki pa jih
ZAPS zanjo opravlja brezplačno. To ni v skadu s postulatom: „Vsako delo šteje.“
in tudi ne z ZKP. Pri drugih zbornicah temu ni tako. Država mora zagotoviti
nadomestilo za stroške, ki jih ima zbornica pri opravljanju javnih poblastil.
Večina članov se sprašuje:
Kaj s članarino sploh plača? Kaj zanjo dobi? Zbornica mora s svojim delovanjem
prepričati člane v upravičenost članarine in ni na njenih članih, da slepo
verujejo v nujo članarine; naloga prepričati je na zbornici. Prepričan sem, da
bi večina članov brez pomislekov plačala članarino, če bi vedela in videla, kaj
za to dobi.
Če zbornica ne uspe
prepričati, potem je na mestu znižanje članarine.
Cenik:
Člani ZAPS v skladu z zakonom ne smemo svojega del
opravljati zastonj. V primerljivih družbah je standard arhitekta primerljiv s
standardom zdravnika. Stopnja izobrazbe in odgovornost dela sta povsem
primerljivi. Cena storitev pa je povsem neprimerljiva. Zbornica je že večkrat
neuspešno poskušala urediti to področje. Določene druge stroke imajo to zelo
urejeno, to je dokaz, da se da in da se sme. Primerno plačilo za naše delo je
conditio sine qua non vsega ostalega. To je temelj in je izhodišče za reševanje
ostale problematike.
Člani ZAPS opravljamo svoje
delo za denar.
