petek, 26. april 2019

VILJEM FABČIČ, kandidat za predsednika ZAPS


VOLILNI PROGRAM
Zbornica v svojih petnajstih letih obstoja ni upravičila po prepričanju njenih članov. Če prištejemo še leta pred shizmo z IZS, je tu skoraj četrtstoleten obstoj združevanja z neprepričljivim izkupičkom.
Pogostnost govoric o njeni razpustitvi zahteva od predsednika, da dokaže, ne samo potrebo po zbornici, temveč njeno nujnost pri sanaciji vloge naših strok v slovenski družbi. Naloga je zajetna, vendar ne nemogoča, predvsem pa neizogibna, če želimo izničiti vsesplošno apatijo njenih članov. Povprečen član ZAPS, in to povprečje je nadvse široko, je nezadovljen z odnosom družbe do arhitekture in prostora, z odnosom investitorjev, ki prisegajo na negativno dražbo – pri tem javni naročnik ne zaostaja, z odnosom izvajalcev, ki pogosto načrte jemljejo informativno. Delo člana ZAPS v družbi, kjer je vsakdo „arhitekt“, je pogojeno z njegovo sposobnostjo in voljo do inštruiranja naročnika in izvajalca. Od njega terja stalno dokazovanje. A v primeru napake, je zbornica prva, ki mu pristopi na nasprotno stran.
Vsaki stroki je potrebno omogočiti opravljanje njenega poslanstva. Arhitektura je vedno izdelek številnih strok. Še nekoliko bolj specializirano področje krajinske arhitekture v povprečnem umu sploh še ni ozaveščeno kot nujna stroka pri urejanju najširšega prostora. Prostorsko načrtovanje, ki se izgublja v prenormiranih postopkih in je nemočno pred raznovrstnimi politikami, pri katerem pojasnilo, da je neka odločitev takšna, zato ker je tako prostorsko najustrezneje, ne zdrži proti najmanj utemeljeni in nesmiseleni zahtevi katerega koli drugega resorja.
Bil sem na Bledu, ko smo ustanavljali zbornico, takrat še IZS. Bil sem zraven iz prepričanja, da zbornico potrebujemo. Z leti se je razraščalo prepričanje, da zbornice, takšne kot je, ne potrebujemo. Vstopil sem v skupščino zbornice in se prepričal o njenem neustreznem delovanju. Še vedno sem prepričan, da take zbornice ne potrebujemo. Zakaj potem kandidiram? Kandidiram zato, ker so mi kolegi izrazili neverjetno veliko zaupanje in me predlagali v to funkcijo. Kandidiram zato, ker sem prepričan, da zbornico potrebujemo, in ker sem prepričan, da se da s pravimi, zavestnimi ljudmi, iz nje oblikovati organizacijo, kjer bo še komaj kateri član razmišljal o neupravičenosti članarine.
Komunikacija:
Zbornica je ustanova, ki povezuje svoje člane in v imenu njih komunicira z državnimi ustanovami. Zbornica mora poskrbeti za ustrezno komunikacijo v horizontali, torej med člani, in po vertikali, torej člani – zbornica - država. Obveščanje v zbornici se je sicer v zadnjem mandatu precej izboljšalo iz skoraj popolnega molka preteklih. Potreba bo komuniciranju pa znatno presega možnosti, ki jih nudi zbornica. Potrebno je znatno izboljšati hitrost in kakovost obveščanja; omogočiti medsebojno komuniciranje o aktualnih temah, izmenjavo mnenj, vedenj o izkušnjah in s tem graditi povezavo med člani. Potrebno je razširiti razprave izven sej skupščin, da bodo tisti, ki odločajo, imeli zadosten pogled na stališče članov, ki jih zastopajo v skupščini. In člani morajo imeti vpogled v stališče skupščine. Regijski odbori v tako skromnih zasedbah ne morejo biti operativni, zato je potrebno vključevanje regijskih društev v delo ZAPS in jim dati ustrezno reprezentativno legitimnost.
Pravica vedeti.
Prenormiranost:
Strokovno delo člana ZAPS je omejeno na zelo skromen delež v vseh njegovih aktivnostih, ker se večina časa porabi za zagotavljanje skladnosti s hiperprodukcijo predpisov. Zbornica, žal, pri tem ne zaostaja. Zbornica mora ultimativno vztrajati pri oblikovanju področne zakonodaje. Predoločenost predpisov je tako visoka, da je vseplošno sprejemljivo spoznanje, da se vsem predpisom pač ne more zadostiti. Taka oportuna interpretacija predpisov izničuje legitimnost predpisov.
Raje deset določb premalo, kot ena preveč.
Članarina:
Pridna varčnost prejšnjih predsednikov ZAPS je nivo prihrankov ZAPS dvignila v višino letne članarine. To lahko razumemo, da je članarina previsoka ali pa je premalo narejenega in je zato denar neporabljen. Predlagam, da se izpostavi slednje. Veliko je potrebno narediti, če pa se ne naredi, višina članarine ni upravičena. Država je ZAPS  z zakonom predala določene naloge, ki pa jih ZAPS zanjo opravlja brezplačno. To ni v skadu s postulatom: „Vsako delo šteje.“ in tudi ne z ZKP. Pri drugih zbornicah temu ni tako. Država mora zagotoviti nadomestilo za stroške, ki jih ima zbornica pri opravljanju javnih poblastil.
Večina članov se sprašuje: Kaj s članarino sploh plača? Kaj zanjo dobi? Zbornica mora s svojim delovanjem prepričati člane v upravičenost članarine in ni na njenih članih, da slepo verujejo v nujo članarine; naloga prepričati je na zbornici. Prepričan sem, da bi večina članov brez pomislekov plačala članarino, če bi vedela in videla, kaj za to dobi.
Če zbornica ne uspe prepričati, potem je na mestu znižanje članarine.
Cenik:
Člani ZAPS v skladu z zakonom ne smemo svojega del opravljati zastonj. V primerljivih družbah je standard arhitekta primerljiv s standardom zdravnika. Stopnja izobrazbe in odgovornost dela sta povsem primerljivi. Cena storitev pa je povsem neprimerljiva. Zbornica je že večkrat neuspešno poskušala urediti to področje. Določene druge stroke imajo to zelo urejeno, to je dokaz, da se da in da se sme. Primerno plačilo za naše delo je conditio sine qua non vsega ostalega. To je temelj in je izhodišče za reševanje ostale problematike.
Člani ZAPS opravljamo svoje delo za denar.

Ni komentarjev:

Objava komentarja