Videm, 27.5.2012
Maja Šinigoj: NAČRTOVANJE KRAJINE NA OBČINSKEM NIVOJU V SLOVENIJI – povzetek
Sistem prostorskega načrtovanja v Sloveniji predvideva hierarhično sosledje aktov: država – regija - občina. Temeljna zasnova krajine je tako podana v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, temeljnem prostorskem planskem aktu države. Skladno s prostorsko zakonodajo naj bi ji sledile regijske zasnove, kar pa se zaradi formalne neustanovitve regij ni realiziralo. Naslednji nivo načrtovanja krajine je realiziran na občinskih nivojih.
Občine v Sloveniji so relativno majhne skupnosti. Imajo od manj kot 1.000 prebivalcev do 280.000 prebivalcev, po velikosti pa obsegajo od 7 km2 do 500 km2. Zaradi relativne majhnosti se širše ureditve težko načrtujejo. Poskusi oziroma potrebe občin po skupnih - regijskih zasnovah so predvsem na področju infrastrukture in krajine, kjer naravne in ustvarjene danosti presežejo občinske meje.
Na občinskem nivoju se krajino enako kot urbani prostor načrtuje z občinskim prostorskim načrtom – OPN. Ta je sestavljen iz strateškega nivoja, kjer občina najprej zasnuje vse temeljne vsebine krajine (dejavnosti, infrastrukturo, varovanja,…). Sledi ji izvedbeni nivo OPN, ki se konkretizira skozi namensko rabo prostora na parcelo natančno in izvedbena določila za gradnjo. Občina je torej formalno načrtovalec prostorskega razvoja celotnega svojega teritorija in vseh njegovih vsebin. Varstva, ki se morajo odražati v namenski rabi ter drugih delih OPN, pa so v odprem prostoru v veliko elementih določene s strani države.
Pri načrtovanju razvoja krajine na občinskem nivoju se pojavljata dva temeljna problema:
- kdo je v resnici nosilec razvoja krajine,
- katera prostorska vsebina v krajini je pomembnejša.
Varstvena določila ministrstev se nanašajo predvsem na področja kmetijstva, gozdov, narave in kulturne dediščine. Varovanja teh vsebin, ki se aktivno izvajajo preko občinskih načrtov, so dobro urejena v področnih zakonodajah. Večina teh vsebin pa nima artikulirane razvojne dimenzije, niti jasno določenega nosilca razvoja. Čeprav imajo nekatere vsebine lastne upravljavske načrte (gozd – gozdno gospodarski načrt, narava – krajinski parki), kjer so občine lahko aktivne v upravljanju krajinskega prostora, pa se za posamezna področja, predvsem kmetijstvo in kulturno dediščino, udejanja v občinskih aktih le kot varovanja, razvoja pa se niti ne načrtuje niti podpira.
Varovanja v krajini so si včasih nasprotna med seboj in pogosto nasprotna načrtovanemu krajinskemu razvoju občin. Kot druga poglavitna pomanjkljivost prostorskega načrtovanja se kaže prav odsotnost glavnega arbitra, ki bi imel možnost končne odločitve o načrtovanih posegih, kot smo ga poznali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat je vlogo o končnih odločitvah prostorskega razvoja imela urbanistična stroka, danes pa se zaradi enakovrednosti vseh udeleženih državnih nosilcev urejanja občine večinoma le umikajo posameznim omejitvam. Predstavnika razvoja, gospodarstva, turizma, … s strani države v tem procesu ni, zato ostanejo občine velikokrat brez želenega razvoja.
Maja Šinigoj, univ.dipl.inž.arh.
LOCUS d.o.o.
PS: Vse italijanske dežele so večje kot Slovenija, zato bi bila vsebinsko smiselna primerjava 'državnega krajinskega načrta' in deželnih krajinskih načrtov.
Linka na strani krajinskih načrtov dveh italijanskih dežel, ki krajinski načrt imata oziroma ga pripravljata:
Več informacij tudi na spletni strani http://cms.legambientefvg.it/governo-del-territorio/276-aspettando-un-piano-per-il-paesaggio-del-fvg-i-materiali
Ni komentarjev:
Objavite komentar